Zgodovina Kolesarske zveze Slovenije

Zgodovina kolesarstva na Slovenskem

Začetki: 18.XII.1887 - Klub slovenskih biciklistov Ljubljana

Prva kolesa, najprej visoka (s prvim velikim in zadnjim malim kolesom) in nato nizka (kolesi sta izenačeni), so se pri nas pojavila sredi stoletja. Ker so bila draga, so jih sprva uporabljali predvsem imovitejši meščani. Proti koncu stoletja se je tudi po zaslugi različnih izposojevalnic število koles povečalo. Ker kolo ni bilo dostopno vsakomur, je bila tatvina le tega sorazmerno težak udarec za lastnika in hud prekršek za tatu.

Če so kolo najprej uporabljali bolj za modo ali družabno izletništvo, pa z njegovim širjenjem med družbene sloje postane pomembno prevozno sredstvo. Tudi odpor proti prvim kolesarje, ki so plašili živali, nadlegovali pešce ipd. se je umiril in rastoče kolesarstvo je bilo treba vključiti v promet. Kranjska deželna vlada je tako leta 1896 sprejela zakon, ki je v obliki cestno policijskih predpisov določal obveznosti kolesarja na mestnih ulicah.

Izlet kolesarskega društva

S širjenjem kolesarstva so se pojavila tudi prva kolesarstva društva. Sprva so prirejali le družabne izlete. Kaj kmalu pa so pričeli organizirati društvene in meddržavne tekme. Prav tako so klubi ali društva po sprejetju cestno policijskih predpisov za kolesarje v javnem prometu pričela poučevati spretnost vožnje s kolesi in cestne predpise.

Organiziranje kolesarskih klubov je na Kranjskem in v drugih slovenskih deželah potekalo ločeno med Nemci in Slovenci oz. Italijani. V Ljubljani so se najprej organizirali Nemci v Laibacher Byziklistischer Club (LBC), leta 1885; dve leti pozneje so jim sledili Slovenci s Klubom slovenskih biciklistov Ljubljana (KSBL), matico razvoja slovenskega kolesarstva na Kranjskem. V letu 1890 je klubu načeloval dr. Ivan Tavčar, ki je bil obenem tudi starosta Ljubljanskega Sokola. Pomemben dogodek v slovenskem kolesarstvu je bil ustanovitev kluba biciklistov tržaškega Sokola (KBTS) in Kolesarskega društva Gorica v devetdesetih letih. Oba kluba sta bila pionirja slovenskega kolesarstva na Primorskem, kjer so imeli slovenski Primorci močnega tekmeca v italijanskih klubih.

Ivan Tavčar

Na Slovenskem oz. Spodnjem Štajerskem so se podobno kot na Kranjskem najprej organizirali celjski Nemci. Leta 1886 so ustanovili Cillier Radfahrer Verein. Njim je bil kot protiutež organiziran leta 1891 v sklopu Sokola Klub biciklistov celjskega Sokola. ki se je leta 1900 preimenoval v Klub slovenskih biciklistov Celje. Ko se je kolesarstvo razširilo še med delavstvo, sta bila leta 1890 ustanovljena Delavski kolesarski klub Idrija in leta 1898 Delavski kolesarski klub Maribor, v katerem so bili večinoma slovenski mariborski železničarji. Podoben nemški klub v Mariboru je bil Edelweiss (ustanovljen 1902). Do prve svetovne vojne so Slovenci ustanovili 31 kolesarskih društev ali klubov.

Proti koncu stoletja je nastala težnja po povezavi slovenskih klubov znotraj dežel in med deželami ter sodelovanju s Hrvati. Medtem ko slovensko-hrvaška zveza ni bila uresničljiva, oblasti so tolmačile, da je Hrvaška v ogrskem delu države, je bila formirana Zveza slovenskih kolesarjev; njeni pobudniki so bili člani KSBL. Na občnem zboru KSBL junija 1894 je bilo poudarjeno, da se pri snovanju Zveze slovenskih kolesarjev naslonijo na Sokola, saj so v njegovem sklopu delovali tudi nekateri kolesarski odseki. K ustanovitvi Zveze aprila 1895 so pritegnili še Tržačane in Celjane, vendar pa Zveza ni zaživela, kakor so si zamislili organizatorji.

Dame na kolesih

Proti koncu stoletja so se v kolesarstvo, podobno kot v sokolstvo, aktivneje vključevale ženske. Tako je KSBL 1. maja 1896 obveščal, da sprejema ali včlanjuje tudi dame. Zanimanje za kolesarstvo med ženskami je povečalo časopisno poročilo o zdravniškem kongresu v Newcastlu, kjer so zdravniki ugotovili, da je kolesarstvo, predvsem v obliki izletov, priporočljivo za žene.

Dirka na veledromu

Prvim društvenim prireditvam - izletniškim kolesarjenjem na krajše in daljše razdalje - so sledile cestne tekme (večje tekme ali dirke so slovenski klubi imenovali narodne dirke), pomembni dogodki pa so bili ureditve dirkališč ali velodromov v Trstu, Gorici in Ljubljani. Dirkališče v Trstu je uredila italijanska občinska oblast (podobno tudi v Gorici), ki je pri oddajanju dirkališča podpirala Italijane. V Ljubljani je sprožil zamisel o dirkališču KSBL. Prostor je dala na razpolago za simbolno najemnino ljubljanska občina. Dirkališče je bilo slovesno odprto 1897 ob proslavi desetletnice kluba.

Dirkališčne tekme so bile dobro obiskane in so bile prava popestritev kolesarstva, na drugi strani pa tudi odmevne narodne prireditve, zlasti na tržaškem in goriškem. Leta 1908 sta tržaški Balkan in goriška Gorica, kljub nasprotovanju goriškega župana Italijana Maronija, izvedlo I. narodno dirko. Ob dirkališču se je zbralo več kot 5.000 ljudi, po poročilih pa naj bi med dirko igrala godba 47. pešpolka slovanske pesmi, med njimi celo Hej Slovani.

Med boljšimi tekmovalci na Slovenskem je treba omeniti Ljubljančana Viktorja Bohinca, ki se je poleg številnih domačih nastopov, maja leta 1895 udeležil dirke Pariz - Bordeaux v kolesarski velesili Franciji.

V prvem desetletju 20. stoletja je kolesarstvo nekoliko upadlo, deloma zaradi poslabšanega finančnega stanja, deloma zaradi novih konkurenčnih športnih panog.

Edvard Rusjan, kolesar

Med tovarnarji koles sta bila Slovenca Fran Bajtel in Josip Puch. Fran Bajtel je imel tovarno koles v Gorici. Bil je kolesarski odbornik in mecen, član KD Gorica in nato KD Danica. Med prvo svetovno vojno se je umaknil v Ljubljano, kjer je tudi ostal in ponovno odprl tovarno dvokoles in otroških vozičkov Tribuno ter nadaljeval z odborniškim delom v kolesarskem športu. Josip Puch je bil Štajerec, ki se je preselil v Gradec in tam odprl istoimensko tovarno; njegova blagovna znamka je še danes navzoča v avstrijskem gospodarstvu, v njegovi tovarni pa je delal nekaj čas tudi Fran Bajtel.

Besedilo: dr. Tomaž Pavlin
Fakulteta za šport
Tel.: +386 (0)1 540 10 77
E-pošta: tomaz.pavlin@sp.uni-lj.si